Intervjuji

Njene barve / ALENKA KOŠIR

Foto: osebni arhiv

Nekdanja vrhunska ritmična gimnastičarka, manekenka, profesorica športne vzgoje in trenerka polna energije pridrvi v kavarno. Še preden na mizo prinesejo svežo limonado, se razgovori o tem, kako se je pred leti zapustila. In o tem, kako je potem našla ravnovesje, s tem pa tudi svoje poslanstvo v vodenih vadbah VIIT, na katerih širi dobre vibracije, ki niso nujno povezane le z gibanjem. Odločna, zanimiva, pozitivna in naravna je Alenka. In ja, zelo lepa je tudi v resnici. Vsekakor je v dobri formi – tako in drugače.

Kaj zate pomeni biti v formi?

Vsekakor ne gre le telesno aktivnost. Prepričana sem, da si v formi lahko le, ko so povezani dobro počutje, zadovoljstvo, duševni mir, dobra hrana in gibanje. Ljudje smo zelo kompleksni in zato nima smisla polirati samo enega vidika življenja, ker se slej ali prej pokažejo primanjkljaji.

Kako ti dosegaš svoj mir? Ga dosežeš dovolj pogosto?

Mislim, da ga znam doseči. Zdi se mi, da sem to znala že kot otrok, se pa šele zdaj tega zares zavedam. Sicer rečem, da meditiram, a to ni nujno meditacija v klasičnem smislu: zapreti oči, se usesti in odplavati z mislimi. Zame je meditacija pač stanje, ki mi omogoča, da se resetiram in pomirim, kar je lahko tudi med ukvarjanjem s športom ali poslušanjem glasbe.

Ampak če se hočeš umiriti, se moraš tudi poznati.

Ja, to je zelo res. Večina ljudi sicer pozna same sebe, a si mnogi ne priznajo svojih plusov in minusov. Nekateri si ne priznajo minusov, drugi pa v svojih plusih vedno najdejo težave. In zato verjetno tudi težje dosežejo pomirjenost s sabo. Vsa druga področja jim po nekih normativih »štimajo«, pa vseeno ne znajo najti miru.

Kdaj si ti najlažje vzameš čas zase?

Lahko rečem, da skoraj nikoli zares, lahko pa tudi rečem, da vedno. Tudi med umivanjem zob, med vožnjo v avtu, celo ko pospravljam stanovanje ali urejam rožice, se lahko prepustim svojim mislim in se tako posvetim sebi. Med dnevnimi opravili lahko vedno najdem nekaj sekund ali pa minuto, ki je samo moja in jo takšno tudi cenim. Zdi se mi najpomembnejše, da znotraj vsakdana najdem čas zase, ne pa, da celo leto čakam dopust. Ni nujno, da so to načrtovane ure in ure, časa zase ni treba razumeti kot še en vnos v dnevni urnik, ampak je lahko to le drobec časa, ki ga utrgaš rutini. Je pa treba znati prepoznati te priložnosti.

Se ti zdi, da si ženske čas zase jemljemo z večjimi občutki krivde?

(Odločno pokima in se zamisli.) Čeprav ne vem zakaj. Vidim, da imamo res predvsem ženske to težavo, ki je verjetno skupek vzgojnih in socialnih normativov. Ženske si rade nadenemo podobo nenadomestljivosti. In je seveda škoda, da je tako ...

»Verižica Goldenink s srčkom me povezuje z meni ljubo osebo, hkrati pa je napis Secret na njej pomenljiv; mislim, da mora vsak imeti kakšno svojo skrivnost.«

Zato verjetno tudi organiziraš Vikende zate (vikend odklopi za ženske, op. a.).
Ja, in zelo sem vesela, da si ženske, ki sicer hodijo na moje vadbe, takrat zares vzamejo čas zase, se odklopijo in uživajo. To je namreč tudi način za iskanje poti k sebi, da si potrdiš, da si tudi ti pomemben, ne le otroci, mož, družina, služba in družba.

Kako pomembno se ti zdi, da tudi otroci spoznajo, da nisi samo mama, ampak tudi kaj drugega?
Zelo pomembno. Čim prej morajo videti, da je tudi mama samostojna oseba s svojimi potrebami in svojim življenjem, ki ni nujno povezan samo z njimi. Seveda so otroci in družina center in jedro, ampak to še ne pomeni, da v življenju ne more biti ničesar drugega. S fokusom izključno na otroke izgubljaš stik s tem, kar si. In mislim, da tako ne moreš biti dobra mama, partnerka. Ne moreš samo dajati. Pa tudi preveč dobrega sporočila ne daješ otrokom. Ko otroci vidijo, da zanikaš sebe in živiš samo za druge, nastane težava – zanje in zate.

»Sem zelo občutljiva na vonjave in običajno mi večina parfumov prej smrdi kot diši. Ampak končno sem našla parfum, ki mi je zelo všeč in mi popestri dan.«

Ali svojim otrokom daješ tudi zgled z vožnjo avtomobila po predpisih?
Mislim, da. Ko jih še nisem imela, morda nisem bila vedno povsem zgledna voznica, zdaj pa se kar trudim. Pa tudi sicer imam vožnjo zelo rada, mislim tudi, da sem dobra voznica, nobene vožnje ali parkiranja se ne bojim in se povsod kar znajdem.

Katera barva ti polepša dan?
Zelo različno. Rada imam belo in črno, ki sicer baje nista barvi, ampak se barvno sploh ne omejujem. Največ imam sicer teh »dolgočasnih« barv, ampak imam rada barvite dodatke, bodisi so to barvni nohti ali roza torbica. Rada imam vse barve, redko sicer oblečem rdečo, ampak ko jo nosim, se mi zdi zelo »vau«, v meni vzbuja zelo prijetne občutke.

»Slika moje mami Romane je bila naslikana leta 1965, ko je bila mami stara 15 let. Večina naših obiskov je prepričana, da je na sliki moja hči Alina.«

Mogoče so tudi zato športna oblačila tako barvita ...
Ja, podobno kot šport imajo tudi barve svoje vibracije. So neke vrste ojačevalec občutkov. Razpoloženje lahko absolutno izboljšajo ali ga celo poslabšajo.

Kaj pa poslabša tvoj dan, kaj te spravi s tira?
Velikokrat me spravi s tira, če nimam stvari pod kontrolo. Če kaj ostaja neopravljeno predolgo in če si preveč naložim, me res mori. Seveda pa me iztirijo tudi kakšni odnosi in krivice pa omejenost ljudi in njihovega razmišljanja. Ampak k sreči s takšnimi ljudmi nimam veliko stika; ne težim k ljudem, ki povzročajo težave.

Koliko časa dnevno pa zapraviš za nepomembne stvari – brskanje po spletu, telefonu ...?
Vse manj, čeprav še vedno preveč. Se pa tega zavedam in se z ato tudi zavestno poskušam distancirati od teh zadev. Ko se zalotim, da brezciljno brskam po nepomembnih rečeh, preneham, ker gre sicer za to preveč časa. Ne glede na to, kakšne novice prebiram, takrat vegetiram, od tega nimam nič in na koncu sem izpraznjena.

Zanimivo, da se ljudje vse bolj vračamo k osnovam. Tudi mnogi tisti, ki imajo materialno vsega dovolj, spoznavajo, da jih zares osmisljujejo precej osnovne reči.

Zelo rada živim in življenje je lahko zelo preprosto. Razveseljujejo me malenkosti: ljudje, narava, sonce, ljubezen do vsega. Občudujem našo pitno vodo, čist zrak, že zaradi tega bi morali biti srečni. To se mi zdi bistveno. In ne čudi me, da tudi v družbi vse bolj stopamo nazaj, a ne v nazadnjaškem smislu. Šli smo v ekstreme potrošništva, ki te na koncu pustijo praznega. Vse, kar imaš, pač nosiš s sabo, v sebi. Vse ostalo je navlaka, ki te lahko samo obremenjuje. Življenje, dom in odnose naredimo ljudje.

Ampak gotovo si tudi ti kdaj razočarana, jezna, lena.

Sem, ampak se teh občutkov ne trudim na silo odgnati. Pustim si jih začutiti in jih predelati. Če gre za odnose, jih poskušam razčistiti. Če sem lena, pa je za to razlog: ko recimo potrebujem počitek, si ga pač moram dovoliti.

Kdaj si se v življenju (telesno) počutila najbolje in kdaj najslabše?

Zdaj se počutim odlično, sem se pa po rojstvu tretjega otroka počutila absolutno najslabše v življenju. Zanemarila sem skrb za svoje telo. Pred tem sem se veliko gibala, pazila sem na hrano, veliko sem spala, po otrocih pa nič od tega. Jedla sem njihove ostanke, spala sem premalo, gibala se nisem. In telo mi je z alergijami, nenehnimi boleznimi, nezdravo kožo ter nepojasnjenimi bolečinami v hrbtu, kolkih in vratu dalo vedeti, da je dovolj. Bila sem stara 33 let, počutila pa sem se staro 80 let. Začela sem skrbeti sama zase in iz tega so se razvili tudi moji vadbeni centri.

 

 

Ampak prvi trenutek aktivacije je najtežji.
Ja, absolutno natežji. Ker sem to vedela, sem se povezala z osebno trenerko, čeprav sem športnica, celo športni pedagog. Ampak tudi zdravnik gre k zdravniku, ko zboli, kajne? Poleg tega trener ni le nekdo z znanjem, ampak je tudi motivator. Vedela sem, da bom sama našla milijon izgovorov proti aktivaciji – utrujenost, otroci ...

Pa smo vsi ljudje narejeni za šport? Nekaterim pač šport preprosto ni blizu ...
Šport in gibanje sta dve različni stvari. Gibanje je primarna potreba telesa, ne pa nujno nas samih. Naše telo je narejeno za gibanje, ampak če ga polenimo, lahko gibanje v določenem trenutku povzroča zelo neprijetne občutke. Ampak če ne greš preko tega, se zasediš in telo začne dobesedno propadati. Manj kot ga uporabljaš, bolj ga uničuješ. Slabo vzdrževanje tako kot pri avtu tudi pri telesu vodi v telesni propad. Telo je pametno: obdrži tisto, kar potrebuje, in se reši »navlake«, ki je ne uporablja, na primer mišic. Seveda pa h gibanju sodita tudi ustrezna prehrana in dovolj počitka.

Kaj pa tisti, ki bi iz nič radi začeli na polno? Kakšno škodo si naredijo, če pretiravajo?
Pri treningu, s katerim spodbudimo telo, da začne delati spremembe v sebi, se začne tkivo spreminjati. Ko mišico uporabljaš, bo telo ugotovilo, da jo potrebuje močnejšo in jo bo začelo krepiti. V tem procesu je nujen počitek, ker se telo obnavlja prav v tem času. Ljudje, ki se zaženejo in bi radi v imenu hitrega učinka preskakovali stopnice, si delajo več škode kot koristi. Najprej zato, ker te spremembe niso prijetne. Da se mišica začne graditi, jo moraš minimalno poškodovati, kar je lahko šok, ki lahko povzroči hude vnetne reakcije. Poleg tega pa bo ob takšni telesni reakciji upadla tudi njegova motivacija. Vsekakor je nujno, da se vsak, ki se začne gibati po dolgem času, zaveda, da se bo na začetku počutil slabo, da ne bo doživel navala energije, ki ga ob gibanju doživljajo tisti, ki so v dobri kondiciji. Ampak samo to abstinenčno krizo od zaležanosti je treba prebroditi, potem pa postane užitek. Vendarle pa v tem procesu potrebuješ nekoga, ki te bo spodbujal – prijateljico, partnerja ali vaditelja.

Ampak na trgu je vse več tako imenovanih športnih strokovnjakov. Ti si športni pedagog, doktorska študentka kineziologije in imaš bogate trenerske izkušnje – zate lahko sklepamo, da si usposobljena. Kako pa lahko laik prepozna usposobljenega vaditelja?
Uf, zelo težko. Vsekakor je zelo koristno, da je šolan strokovnjak, ki ima hkrati izkušnje. Sicer je lahko hud strokovnjak pa ne zna individualno in na pravi način pristopiti k ljudem ali pa ima prakso, a nastane manjko pri teoriji, ki je tudi zelo pomembna. Vsekakor pa velja: samo to, da vaditelj izgleda fit, še ni garancija za usposobljenost za delo s tabo.