Življenje v slogu

Ustavi se!

Superženska ne obstaja. Izgorelost pač. Zato bodi prijazna. Do sebe.
Si tudi ti govoriš: »Samo še to naredim in se odpočijem,« medtem pa se čas počitka vedno znova odmika, vse težje vstajaš, vse težje se skoncentriraš, frustracije in izmučenost naraščajo, nemir in občutek ujetosti pa sta del tvojega vsakdana? Naj te ne preseneti, če se bo baterija kar naenkrat izpraznila in se bo pojavilo stanje popolne čustvene in fizične izčrpanosti. Diagnoza »pridna« namreč lahko nenadoma preide v diagnozo »izgorelost«. Kako ukrepati, ko te tok že pospešeno vleče vanjo, in kaj storiti, da do nje ne pride? Ustavi se.

Izgorelost praviloma doleti najbolj zagnane, uspešne, »pridne« in delovne, ki sebe vrednotijo po svojem delu in dosežkih. Ti se tudi najtežje ustavijo takrat, ko je še čas.

Vse je lahko v redu

Mnogo ljudi se verjetno prepozna v podobi sodobnih »supermoških in superžensk«, ki jo oriše psihoterapevtka dr. Tina Bončina: »Ko smo polni načrtov in zagona, ko se počutimo, da je ves svet naš, imamo veliko interesov in smo vsestranski, ko se veliko ukvarjamo s športom, družinski urnik pa je zapolnjen z aktivnostmi, porabljamo veliko energije. Če se kje zatakne, spijemo še eno kavo, pojemo čokolado, stisnemo zobe in se še malo potrudimo. S tem utrjujemo v mnogih ljudeh zakoreninjen, a zastrupljajoč vrednostni sistem, ki uči: dovolj dober si le, če veliko delaš, ne tarnaš, sebe daješ na stran in si vsem na voljo.«

Izgorelost prav zato praviloma doleti najbolj zagnane, uspešne, »pridne« in delovne, ki sebe vrednotijo po svojem delu in dosežkih. Ti se tudi najtežje ustavijo takrat, ko je še čas – še preden telo s svojo začasno odpovedjo pokaže, da gre njihova pot v napačno smer, in še preden s svojo reakcijo opozori, da je avtocesta življenja preširoka, da bi lahko vozili po vseh pasovih naenkrat.

K sreči je lahko rešitev, v katero simptomi izgorelosti mnoge obolele prisilijo kar sami po sebi, dolgoročno osvobajajoča ter pogosto bistveno izboljša kakovost življenja in odnosov z ljudmi. Tistim, ki zbolijo, se sprva pogosto ne zdi tako, saj telo in um med abstinenčno krizo – odtegnitvijo od vznemirljivosti uspehov, priznanj, sprejetosti – doživljata nihanja. Toda iz primeža izgorelosti se je moč izviti. In vredno se je potruditi: nagrada je namreč lahko največji jackpot v življenju.

Perfekcionizem, hitenje, želja po ugajanju in razdajanje brez posluha zase so najpopolnejše sestavine recepta za izgorelost.

Brzovlak do izgorelosti

Kdor je Katjo Krasko Štebljaj opazoval še pred dvema letoma, se je lahko samo čudil. Karierno angažirana, kulturno in športno aktivna, skrbna mama, hčerka in žena, predavateljica, strastna piarovka športnikov, pozorna prijateljica in neusahljiva kreativka, dobrohotna do drugih, precej manj pa do sebe. Živela je z velikimi pospeški, ki vsaj na videz niso dopuščali prostora za umirjen ler. V miru delati nič je bilo zanjo izguba časa.

Začelo se je s ponavljajočimi se infekcijami, a je Katja vzrok zanje iskala na napačnem mestu. In potem se je zgodilo. »Krvni testi so kazali, da sem dobro, jaz pa sem pogosto pozabila, kje sem, nepojasnjeno me je bolela glava, trpela sem hudo nespečnost. Zbujala sem se, ker mi je srce razbijalo tako močno in neenakomerno, da sem sumila na infarkt.« Doživela je zadnji stadij izgorelosti – adrenalni zlom.

  • Stopnje izgorelosti


    Izgorelost je v slovenski klasifikaciji bolezni označena le kot motnja, v tujini pa že marsikje kot bolezen, ki jo obravnavajo zelo resno. Pri njej glavno vlogo igrata nadledvična (adrenalna) žleza in hormon kortizol, ki ga izloča. Ta namreč uravnava raven energije, s tem pa tudi počutje.

    1. STOPNJA: izčrpanost.
    Prihaja do akutnih odzivov na stres; slaba novica na primer bolj vznemiri kot sicer. Ob stresnem dogodku se raven hormona kortizola dvigne, po njem pa upade. Tisti, ki si v tej fazi ne znajo vzeti časa za kakovosten počitek, se zaradi zmanjšane delovne učinkovitosti še bolj ženejo. Ko je človek preizčrpan, pride do naslednje faze.

    2. STOPNJA: občutek ujetosti.
    Odziv na stres je že kroničen, nadledvična žleza je utrujena od stalnih nihanj in ne zmore več dviga kortizola, zato je njegov nivo normalen. Pri takšni izčrpanosti počitek ne pomaga več, človek se počuti čedalje bolj nemočnega. Začnejo se pojavljati glavoboli, infekcije, želodčne težave, alergije in bolečine neznanega izvora. To spremljajo še občutki krivde, ker človek ne zmore več vsega, a se še vedno trudi biti kar se da aktiven. S tem drvi v adrenalni zlom.

    3. STOPNJA: adrenalni zlom.
    Funkcija nadledvične žleze je bistveno okrnjena, izločanje kortizola je zelo omejeno. Ta stopnja se kaže kot skoraj popolna izguba energije, človek lahko prespi večji del dneva, kratkoročni spomin in sposobnost koncentracije sta izjemno slaba. Doživlja vrtoglavice, tresavico, lahko je celo preobčutljiv za zvočne in druge dražljaje. Vsak, še najmanjši napor je izjemno breme.

Izgorelost ni le utrujenost, ki mine po krepčilnem spancu in počitku konec tedna. Je stanje, ki se gradi, krepi in utrjuje skozi daljše obdobje ter prežema celoten vsakdan.

Usvojiti uporabo besede NE

Izraz izgorelost si v veliki meri še vedno razlagamo napačno. Izgorelost ni le utrujenost, ki mine po krepčilnem spancu in počitku konec tedna. Je stanje, ki se gradi, krepi in utrjuje skozi daljše obdobje ter prežema celoten vsakdan. Zato si večina težavo prizna šele potem, ko obleži. Katji je bilo šele takrat povsem jasno, da svojega brzovlaka nima več pod nadzorom.

Še vedno velja tudi zmotno prepričanje, da so za izgorelost krivi izključno zunanji dejavniki. Seveda je sprožilec, ki začne pot v izgorelost, praviloma dolgotrajen negativni stres; ta je lahko tudi posledica bolezni ali okoliščin v družini in ni nujno povezan s službo ali delom. Toda s tem, ko si postavljamo vedno višje cilje in ko obremenitvam na delovnem mestu, doma in v širšem socialnem okolju ne zmoremo ali ne znamo reči ne, razvoj izgorelosti povzročamo predvsem sami. Perfekcionizem, hitenje, želja po ugajanju in razdajanje brez posluha zase so tako najpopolnejše sestavine recepta za izgorelost.

Če je drugim težko reči ne, je najlažje na stranski tir postaviti sebe. Čas, vložen v delo in raznovrstne aktivnosti, najlažje ukrademo sebi, s tem pa svojim potrebam rečemo ne. »Ali tudi avtu, ki se pokvarjen ustavi ob cesti, tako kot sebi prigovarjate, naj se še malo potrudi, naj še malo poskusi?« je v svojem TED-govoru izvrstno karikirala dr. Sanela Banović.

Do sebe smo praviloma najbolj neizprosni, zahtevni in strogi. Celo za svoj telefon pogosto skrbimo bolje kot zase. Ugasnemo požrešne aplikacije in upamo, da nenehno iskanje brezžičnega interneta baterije ne bo izželo do konca. Pogosteje ko se ta izprazni do konca, prej jo bo treba menjati. »Enako je s telesom: bolj ko praznimo svoje energijske zaloge, več počitka bi potrebovali za njihovo obnovo,« poudarja dr. Bončina.

Če je drugim težko reči ne, je najlažje na stranski tir postaviti sebe.

Celovito iz zanke izgorelosti

Prva stopnica na poti navzgor je ustrezna diagnoza. Ker se tudi strokovnjaki šele v zadnjem času podrobneje seznanjajo s tem obolenjem, je lahko pot do razumevanja okolice izčrpavajoča. Katjo je osebni zdravnik označil za leno in depresivno ter jo nevarno spodbujal, naj se še intenzivneje ukvarja s športom, naj se še malo potrudi. »Bolj ko sem v sebi kričala, da si želim vse, zmorem pa nič, bolj sem bila odločena, da se povežem s strokovnjaki, ki vedo, o čem govorim.« In se je.

Multidisciplinarni pristop je zaradi zapletenosti izgorelosti lahko bistven. Dr. Bončina poudarja, da je treba v začetku izključiti obolelost posameznih telesnih sistemov, kar lahko stori lečeči zdravnik sam ali v sodelovanju s specialisti. Poleg tega psihoterapevt pomaga voditi skozi notranje procese, ki so privedli do tega stanja, in jih postopoma odpravljati. Nutricionist pomaga pri dieti, ki je lahko pomemben podporni element zdravljenja, endokrinolog nadzoruje stanje nadledvične žleze, učitelj joge, čuječnosti in meditacije pa pomaga pri usvajanju tehnik sproščanja ter ohranjanju stika s samim seboj in okolico.

Katji se zdi bistveno, da se je s spoznavanjem sebe začela zavedati lastne osebnostne strukture in sprejela dejstvo, da so delo, aktivnosti in angažmaji na sto različnih področjih njena droga. »Takrat sem lahko prevzela odgovornost za lastno počutje. Zdaj vem, da lahko le jaz nadzorujem, kako se počutim, zato sledim temu, kar čutim, da potrebujem. Kako bom reagirala, je vedno moja odločitev: ali bom prijazna predvsem do drugih ali bom v prvi vrsti prijazna do sebe.«

Izgorelost pa s seboj prinaša izzive, a tudi priložnosti za okolico. »Sprva sem se bolj kot z diagnozo ukvarjala s tem, česa svojim bližnjim ne morem več dati. Občutki krivde so bili najtežji. Potem pa sem po letu dni kaznovanja same sebe sprejela tudi pozitivne učinke, ki jih je izgorelost imela na mojo družino – vztrajnost, sočutje, krepitev psihične odpornosti. Ko sem izstopila iz svoje egocentrične pozicije in razmišljanja o tem, kako mi je težko, sem tudi moža, ki mu nikakor ni lahko, uzrla veliko jasneje. Navsezadnje vsak človek potrebuje le, da je sprejet, in včasih je ljubeča prisotnost – brez mobilnega telefona v rokah – veliko več, kot so stvari, ki jih dajemo v najboljši fizični kondiciji,« pove Katja.

»Zdaj vem, da lahko le jaz nadzorujem, kako se počutim, zato sledim temu, kar čutim, da potrebujem. Kako bom reagirala, je vedno moja odločitev: ali bom prijazna predvsem do drugih ali bom v prvi vrsti prijazna do sebe.« Katja Krasko Štebljaj

Sebično paziti nase

Izzivov pri takšnem preskoku v načinu razmišljanja je veliko, a največ jih je povezanih z delom in finančno preskrbljenostjo. Maja, katere ime je izmišljeno, saj želi ostati neimenovana, je svoje plezanje iz izgorelosti zmagoslavno proslavila po dveh letih terapije in tektonskih sprememb. Osvobojena veliko »prijateljev«, ki so jo zastrupljali, in ločena od službe, ki jo je strastno opravljala, se je prepustila popolnoma drugačni dinamiki vsakdana in manj zahtevnemu delu, ki ji dopušča Živeti. Izkušnja izgorelosti je pač učinkovita metla za pometanje preteklosti, na kateri je tako lažje zgraditi zdravo prihodnost. Le za ročaj je treba zgrabiti pravi čas ter dovolj močno in odločno.

»Nase moramo sebično paziti,« pravi dr. Bončina. V igri najrazličnejših vlog, ki si jih življenje in okolica izmišljata za nas, je treba najti tudi vlogo zase, predvsem pa vanjo verjeti. »Če mislite, da zmorete, ali če mislite, da ne zmorete – v obeh primerih imate prav,« je že pred stoletjem moč lastnih misli zadel Henry Ford.

Večina ljudi, ki so doživeli izgorelost, se po umirjanju, posvečanju sebi in uvidu v lastno življenje praviloma začne zavedati nesmiselnosti samoizčrpavanja za cilje, ki z resnično kakovostjo življenja nimajo dosti skupnega. Takrat tudi lažje prevzamejo vlogo, ki je ne narekujejo izkrivljene resničnosti družbenih omrežij, vlogo, v kateri so ne glede na zunanja merila uspešnosti in produktivnosti lahko mirni in zadovoljni. Začnejo živeti vlogo, ki na piedestal ne postavlja presežnih občutkov in dosežkov, ampak je v svoji skromni preprostosti izpolnjujoča.

Katja je divjaško vožnjo po življenjski avtocesti že pustila za seboj in zdaj si nabira moči za ponovno vključitev v promet. A odločena je, da bo ta odslej potekal po mirnejših poteh, ki bodo dopuščale navdihujoče postanke: »Zaenkrat vem le, česa v svojem življenju ne želim več. Ni veliko, je pa nekaj.« In včasih je malo, počasi, zmerno povsem dovolj. Mora biti.

Izgorelost ni depresija

Ljudje z izgorelostjo imajo v nasprotju z ljudmi z depresijo volje do življenja na pretek, le energije je premalo. Počeli bi vse, le da jim telo tega ne dovoli. Športnik, ki je na dan pretekel 10 kilometrov, ob izgorelosti ne zmore prehoditi kratke razdalje do trgovine. Vendarle lahko dolgotrajno stanje izgorelosti vodi v depresijo, saj je zdravljenje včasih dolgo, njegov del pa so tudi »padci«.

Tekst: Anja Leskovar

Preberi še: Tetovaže