Kam na lepše

Slastne poti

Štirje gastronomski presežki na štirih koncih Slovenije: vabimo te na nepozabno kulinarično popotovanje!

Hiša Denk
Zgornja Kungota 11a, 2201 Zgornja Kungota
Tel.: 02 656 35 51
e-mail: info@hisadenk.si
www.hisadenk.si
Delovni čas: za vas kuhajo vse dni, razen srede

»Tu se posedite in spijte kozarec vina,« reče Gregor Vračko in te popelje do klopi ob kaminu. Nato odvihra proti kuhinji, se obrne in doda: »Tako, zdaj ste pa naši!« To pomeni, da se moraš enemu najobetavnejših domačih kuharjev povsem predati, ker Hiša Denk pač nima menija. Chef Vračko mojstrske jedi domišljuje sproti, dan za dnem – glede na to, kaj je dozorelo na vrtu, kaj svežega se je našlo pri mesarju in ribiču, kaj sta ata in mama nabrala v sadovnjaku ali gozdu.

»Povejte mi samo, ali ste za krajšo ali daljšo večerjo in česa ne marate ali ne smete jesti,« pobara kuhar, ki je znanje kopičil marsikje po svetu. Kmalu zatem, ko se je vrnil domov, v vas na robu štajerskih goric, je začel izzivati. Najprej mamo, da mu je predala glavno kuhalnico, zatem še goste, znalce, kolege … in nato ves svet. (Pre)drzno, so komentirali nekateri, a Gregor si z njimi ne beli las. »Veste, kaj je trend v svetovni kulinariki? Fermentirana zelenjava! In kaj mi tu jemo že stoletja? Kislo zelje – štajerski kimči!«

Korenine, pristavi, so pomembne. »Domače, sveže sestavine, mamine marmelade, očetov kis, taščino bučno olje, sosedovo vino, kruh, ki ga sami pečemo … To je to!« Sam jih bogati s svojo kuharsko domišljijo in spretnostmi, ki preproste reči spremenijo v skrivnostne umetnine. Prava poslastica jih je razkrivati med obedom in ugibati, kaj neki je kuhar tokrat dodal pečeni piški, (na senu dimljeni) pohorski govedini ali postrvi iz Črnega jezera.

A svoje naredita tudi Gregorjeva ekipa in okusno opremljena hiša z leseno jedilnico, točilnico in vinsko omaro, ki se ponaša z obsežno vinsko zbirko. Tam boš uzrla najboljše iz kleti domačih vinarjev in tudi onih čez mejo.

Kam na izlet po kosilu?
Če te po obisku Hiše Denk, kjer lahko v eni izmed sedmih dvoposteljnih sob tudi prespiš, zamikajo okoliški kraji, sledi Gregorjevim namigom. Le tri kilometre stran se odpravi v vinsko srce – v Svečinske gorice in Špičnik –, jo mahni do močvirnatega gozda v okolici Črnega jezera, obišči Maribor, Terme Ptuj, Bistriški vintgar z rimskim kamnolomom, zapuščenimi mlini in žagami, pohorski pragozd na pobočju nad Lobnico, Bolfenkovo pravljično vas, pustolovski park Betnava ali pa zavij k sosedom na ogled čokoladnih nebes Zotter, čarovniškega gradu Riegersburg ali rudnika soli Altaussee.

Gostilna dvor Jezeršek
Zgornji Brnik 63, 4207 Cerklje na Gorenjskem
Tel.: 04 252 94 00
e-mail: gostinstvo@jezersek.si
www.jezersek.si
Delovni čas: za lačne skrbijo vsak dan, razen ob praznikih

Skorajda ni slovenskega kulinaričnega dogodka, bodisi doma ali v tujini, da na njem (tako ali drugače) ne bi prisostvovali Jezerški. Družina Sonje in Franca ter njunih štirih sinov ne velja le za najštevilnejšo slovensko gostinsko družino, šteje predvsem kot tista, ki si že desetletja prizadeva, da bi se v njihovem Dvoru na Zgornjem Brniku porodilo pravo »kulinarično središče«.

Dvoru, prenovljena Hočevarjeva domačija iz leta 1768, je le nekaj minut stran od brniškega letališča. Tu so preprosti leseni stoli, karirasti pogrinjki, žuborenje potočka in lesena tabla, ki opozarja na pestro ponudbo, ter jedilni list, ki odraža slovensko gastronomsko izročilo in Jezerškov Dvor uvršča med zveste skrbnike znamke Gostilna Slovenija.

Prepoznavne domače jedi so pri njih na voljo skozi vse leto, enako pa velja za sezonske, ki so pripravljene s kancem kreativnosti in ob pomoči sodobnih kuharskih tehnik. Tako boš to poletje pri njih lahko med drugim okusila »gurmanko« s slastnimi rezinami pljučne pečenke na solatnih listih z izbrano omako, pa goveja lička s krompirjevim pirejem, korenčkom in gozdnimi šampinjoni ter »leteče žgance«, pri katerih te bodo na krožniku pričakala z domačim krompirčkom pospremljena ocvrta piščančja bedra brez kosti in kože. »Pri nas se vsakega gosta iskreno razveselimo,« pravijo pri Jezeršku, »radi se mu osebno posvetimo in ponudimo udobje, mir in zasebnost.«

Kam na izlet po kosilu?
Jezerškovi svetujejo takole: »Krvavec je odlična ideja pozimi in poleti, saj ponuja raznolike oblike aktivnosti in naravnih doživetij. Tam se lahko vsakdo udeleži tudi naše Večerje na zajli. Zgodovinskim in književnim navdušencem bi priporočili obisk Gradu Strmol. Nekaj posebnega je zagotovo tudi Zeliščna bio kmetija Grilc. Oboževalce jeklenih ptic pa lahko zaradi bližine letališča napotimo na posebne točke za opazovanje pristankov letal.«

Gostilna Vovko
Ratež 48, 8321, Brusnice
Tel.: 07 308 56 03
www.gostilna-vovko.si
Delovni čas: pri Vovku razvajajo vse dni, razen ob ponedeljkih ter zadnjo nedeljo v mesecu in na državne praznike

Očarana boš: nasmeh mladega gospodarja Roka, pošten stisk roke in iskrena dobrodošlica, za nameček pa še jedilna karta, tako mamljivo domača, a vendarle sveža in domiselna. Takšna, ki pripoveduje zgodbo o dolenjskih krajih – njihovih vinarjih in mlinarjih, o sosedinem zelenjavnem vrtu, očetovem žaru, stričevih pujsih ali ekoloških pivovarjih – pa naj gre za slanino krškopoljskega prašiča, račja jetra na kremi hrušk ali belokranjsko telečjo kračo.

»Radi bi ostali domača gostilna,« je skromen gostilničar Rok. »Radi bi, da se na krožniku čuti okolje, iz katerega izhajamo.« Zato znajo natančno povedati, od kod je prispela ta ali ona sestavina: »Kuhano oglje za žar očeta Toneta je s kmetije Žagar iz Jagodnika; tatarska ajdova kaša je iz mlina Rangus iz Vrhpolja; zelenjava je s kmetij Medle in Pleško; domači cviček je s Tolstega Vrha nad Šentjernejem, sveža belokranjska vina so Šturmova in Šukljetova.«

Miza, pri kateri obeduješ, pa so v resnici grajska tla, saj jih je oče Vovko dal narediti iz parketa, po katerem so nekoč stopali graščaki na gradu Podsreda, medtem ko se je štiristoletna streha iz bobrovca prelevila v gostinska tla.

A dober obed in izbrano okrasje ne bi bila kaj prida, če Rok, žena Manica in njuna zvesta ekipa ne bi v svoje delo dajali vsega srca. »Kaj ni hrana nekaj fantastičnega,« se je navduševal vedri gospodar. »Prav vse o njej je zanimivo – njena priprava, zgodovina, obredi, kultura!« In kje drugje bi moral delati, da bi spoznal toliko zanimivih ljudi, se je spraševal. »Zadnjič sem med nedeljskim kosilom stisnil roko bivšemu predsedniku države in kolesarskemu prvaku. Pa še sosedu, ki se je oglasil po nedeljski maši!«

Kam na izlet po kosilu?
Ko se pri Vovku dodobra naješ in naklepetaš (ali pa pred tem), se nameni na Trško goro med vinske brajde, jo mahni do znamenite kartuzije Pleterje, ljubke Kostanjevice na Krki in njene jame, na golf, tenis ali ježo v okolico gradu Otočec ali na sproščanje v Šmarješke Toplice. Morda pa ti bodo ljubši hoja od Miklavža do Trdinovega vrha, sprehod od gostilne Vovko do gradu Struga ob reki Krki, ogled novomeške kapiteljske cerkve s črnim oltarjem in Tintorettovo mojstrovino, ogled hišic na Bregu ali pa divjina partizanske Baze 20. Nič ni prav daleč!

Gostilna na Burji
Nova vas nad Dragonjo 57 , 6333 Sečovlje
Tel.: 041 284 030, 041 775 070
e-mail: naburji@gmail.com
www.naburji.si
Delovni čas: nahranili vas bodo vsak dan, razen ob ponedeljkih

Večina jo spregleda – majhno cesto, ki iz Kopra proti Dragonji zavije levo v hrib. A kam vse pelje! Najprej do Sv. Petra, največje vasi piranskega zaledja, kjer domujejo Tonina hiša, etnološki muzej s staro torkljo, nekaj vinarjev in oljarjev ter šupetrska znamenitost – cerkev brez zvonika. Med terasastimi nasadi oljk in spevnimi griči, ki poglede usmerjajo vse do piranskih solin in morja, pa te ovinkasta pot popelje še višje – na burjo, na zgornjo stran Nove vasi, kjer lačne (brez jedilnega lista) gostijo Oriella, Metka in Moreno.

Družinski gostilni Na burji so dopisali naziv »kuhinja s svežim vetrom«, pa čeravno pripravljajo pristno istrsko košto – po staro, tako kot veleva izročilo, kot jo diktirajo sestavine in narekujejo letni časi. Zato te pod murvo, ki kraljuje vrtu pred hišo, pričakajo s pršutom, sirom in kaprami, z oljčnim oljem Pucerja z Vrha, domačim kruhom, kozarcem refoška Ludvika Nazarija Glavine ter nezemeljskim paradižnikom gospe none, Orielline mame, ki njegovo seme skrbno varuje že desetletja.

»Kaj še ponujamo?« začne naštevati gospa Oriella. »Ma vse domače: divje šparglje, divji koromač, česnov cvet, domačo zelenjavo z našega in sosednjih vrtov, izključno jadransko ribo in slovensko meso. V bakrenem kotličku skuhamo mineštre in polento, pod peko spečemo kruh, telečjo kračo, kozlička ali jagnjetino, kakšen kos divjačine se tudi najde sem in tja, tu so še domači rezanci in ravioli … No, o florentincu pa mi najbrž ni treba praviti. Če ste zavili k nam, ste o njem že morali kaj slišati.«

Res, članice naše izvidnice so poročale, da so se ob njem skorajda onesvestile; nasitile so jih tudi fritaja s stebli česnovih cvetov, mineštra iz divjega koromača, telečja rulada, srna z domačimi njoki, Morenova pašta fižol, nonin zavitek iz sliv, smokev in pomaranč, ob kaki drugi priliki pa še marsikaj.

In kaj porečejo tistim, ki se bi obregnile nad vinsko ponudbo? »Glejte,« je odvrnila Oriella, »pri nas je tako: na mizo postavimo litrco, vprašamo le, ali boste črno ali belo. Imamo Pucerjevo malvazijo, njegov rumeni muškat, pa Santomasov rose in rdeča vina ter Klenarjevo penino. To so naša vina, to paše k nam.«

Kam na izlet po kosilu?
Pred obiskom (ali po njem, seveda) Na burji se sprehodi med solnimi njivami v sečoveljskih solinah, si v krajinskem parku oglej ptičji svet, v Piranu odkrij katero izmed številnih cerkva ali obišči pomorski muzej, se v koprskem mestnem jedru naužij zgodovine ali se ob Parenzani podaj s kolesom, zvečer pa lahko svojo srečo preizkusiš v portoroškem casinoju.

Preberi še: Užitku naproti