Vožnja v slogu

Nad stereotipe s tovornjakom

Vznemirjenost in pričakovanje sta dve besedi, s katerima 26–letna Monika Marin opiše svojo prvo vožnjo s tovornjakom na praktičnem delu vozniškega izpita za kategorijo C. Opravila ga je aprila letos, že nekaj mesecev kasneje pa v vozniško dovoljenje dodala še teoretični in praktični del izpita za tovornjak s priklopnikom – in to v petkah!

»Inštruktor me gleda in gleda … Se opogumi in končno le vpraša, a takšna boš vozila? Navadno pridejo vozit moški v delovnih oblačilih. A ko sva začela z vožnjo, se je prepričal, da mi gre dobro.«

V petkah

Njena ljubezen do velikih prevoznih sredstev je pač – velika. »Trenutno imam manjši avto. Živa katastrofa! Težko se peljem z njim, še težje parkiram, to je zame znanstvena fantastika.« Je pa odgovor na vprašanje, ali se strinja s stereotipom, da so moški boljši vozniki od žensk, zato izstrelila povsem brez težav: »Nikakor! Tistemu, ki to govori, lahko takoj pokažem, kako se vozi in parkira tovornjak s priklopnikom! Ženske smo v primerjavi z moškimi bolj premišljene voznice, imamo boljšo koncentracijo, posvečamo več pozornosti cesti, ženske vinjene tudi ne vozijo tako pogosto kot moški ... Na cesti sem vsak dan in vsakič znova se tudi prepričam, da če kdo, potem so moški tisti, ki ne znajo parkirati.«

»Najprej moram narediti izpit za letalo, šele nato ga lahko delam za helikopter,« pove

»Ja kam ste pa vi prišli?«

S predsodki in stereotipi se je sicer sama soočila že večkrat. Na prvo vožnjo za kategorijo C (povedano preprosto: za tovornjak) je prišla v petkah in poslovnih oblačilih, neposredno z delovnega mesta. »Inštruktor me gleda in gleda … Se opogumi in končno le vpraša, a takšna boš vozila? Navadno pridejo vozit moški v delovnih oblačilih. A ko sva začela z vožnjo, se je prepričal, da mi gre dobro.«

Podobno se ji je pripetilo na tečaju cestno–prometnih predpisov. »Kam ste pa vi prišli?« jo je vprašal zaposleni v avtošoli. »Na tečaj CPP,« mu je odgovorila Monika. Mučen dialog se je zaključil s priznanjem, da je pričakoval »eno močno žensko«, saj da če se že sploh, potem se izpitov za težko motorizacijo udeležujejo ženske močnejše in višje postave. »Nisem še videl, da bi katera prišla … takšna,« je pripomnil.

A drobni Moniki z vasi Podgorci v okolici Ormoža, ki se ne brani hitrega vrtenja avtomobilskega volana in občasnega »driftanja«, takšni komentarji ne pridejo do živega. Tudi zaradi podpore bližnjih, ki se zavedajo, da ima vožnjo v krvi. »Mama dobro in hitro vozi. Tudi jaz že od nekdaj obožujem vožnjo in seveda dobre avtomobile. Avto mora imeti najmanj 170 konjskih moči, da je zame še sprejemljiv.«

»Mama dobro in hitro vozi. Tudi jaz že od nekdaj obožujem vožnjo in seveda dobre avtomobile. Avto mora imeti najmanj 170 konjskih moči, da je zame še sprejemljiv.«

Kmetica, vinogradnica in pravnica

Strast do velikih in/ali hitrih cestnih vozil ni njena edina; obožuje tudi kmetijsko mehanizacijo, vključno s traktorji! V otroštvu je tako – namesto da bi se igrala s punčkami ali s plastičnimi avtomobilčki in traktorčki - veliko raje z dedkom sedla na pravi traktor ter njemu in babici pomagala pri kmetijskih opravilih. »Najraje imam delo na njivi in v vinogradu. Pridelujemo domačo zelenjavo, saj ne maram tiste iz trgovine, ki pride od daleč. V okviru vinogradniške dejavnosti imamo tudi svoje vino. To vsako leto dobi zlato medaljo na najstarejšem vinarskem tekmovanju v Sloveniji,« pove s ponosom in dobro voljo, ki prijazne Monike, kot je videti, nikoli ne zapusti.

A vse zgoraj omenjeno opravlja kot hobi, obstransko dejavnost. Njeno osrednje delo je služba v družinskem podjetju, kjer se ukvarjajo z računovodskimi in pravnimi storitvami. Sama obvlada vse našteto, in to tudi zahvaljujoč študiju na mariborski pravni fakulteti, ki pa ji ga še ni uspelo zaključiti. »Obveznosti – nekaj izpitov in diplomska naloga - me čakajo že tri leta. A le zato, ker je v času izpitnega obdobja v službi največja gneča,« prizna. Študij namerava zaključiti do konca leta.

Strast do velikih in/ali hitrih cestnih vozil ni njena edina; obožuje tudi kmetijsko mehanizacijo, vključno s traktorji! V otroštvu je tako – namesto da bi se igrala s punčkami ali s plastičnimi avtomobilčki in traktorčki - veliko raje z dedkom sedla na pravi traktor ter njemu in babici pomagala pri kmetijskih opravilih.

Dolg seznam želja

Pred kratkim je uspešno opravila tudi temeljno kvalifikacijo koda 95 za opravljanje javnega prevoza potnikov in blaga z vozili nad 3.500 kg, kronično pa ji primanjkuje časa za kopico drugih želja. Ena od njih je uresničitev inovativne logistične ideje, ki jo skrbno hrani v svoji glavi in zaradi katere bo v prihodnosti odprla transportno dejavnost, opravila pa bo tudi licenco za opravljanje prevozov. Z njo bo namreč lahko samostojno opravljala transportno dejavnost prevozov blaga in storitev.

Neuresničena je tudi v vozniško dovoljenje vpisana kategorija A, s katero bi lahko vozila tudi najhitrejše motorje. A če so njene želje zelo specifične, pa na vprašanje o sanjskem motorju presenetljivo odgovori: »Ga nimam. Mora biti pač varen, zanesljiv, dober, imeti dovolj konjskih moči in predvsem biti lep.« Opravljanja teorije se bo – če bo šlo vse po sreči – lotila letošnjo zimo, prav tako pa tudi kategorije D, ki ji bo omogočila vožnjo avtobusa.

Nov dan, nov izziv: če nič drugega, sta za Moniko vsaj v zimskih mesecih stalnici smučanje in igranje klavirja. Zaključila je namreč nižjo glasbeno šolo. A kot nima najljubše pesmi za igranje na klavir, nima niti sanjskega motorja, prav tako pa še ni izbrala avtomobila, ki bo nadomestil trenutnega, ki ji je odločno »premajhen,« kot pravi sama. Všeč ji je Škodin Kodiaq, zaradi močne »konjenice« pa se tudi Octavie RS ne bi branila.

Med načrti jahta in helikopter

Čeprav ima izpit za čoln na seznamu opravkov že tri leta in zaradi pomanjkanja časa z njim kar naprej odlaša – morda tudi zato, ker ni takšna ljubiteljica morja kot asfalta –, ga namerava opraviti naslednje leto. Izpit ji bo omogočil upravljanje plovil v dolžini do 24 metrov. Namerava torej sesti za krmilo več kot 20 metrov dolge barke? »Toliko je malo prehudo. Za upravljanje tako dolge jahte potrebuješ že resno prakso. Računam na 10 do 12 metrov.«

In tu je seveda še njena želja po upravljanju helikopterja. »Najprej bom naredila izpit za letalo, takoj za tem pa za helikopter,« pove. Naj dodamo, da njena želja ni nič kaj nenavadnega, saj so v krajih, kjer živi, pogledov na helikopterje vajeni. »Družina se je odpravila na ogled vinograda. Približeval se nam je helikopter in zaradi njegove modre barve smo mislili, da je policijski. Ko je pristal, se je moški opravičil in povedal, da ni imel kje parkirati in da gre na obisk k sosedu. Eden je celo večkrat parkiran pod našo njivo.«

Da ji bo uspelo, ne dvomimo. Kot tudi ne, da bo za uspeh potrebovala le zakonsko minimalno število ur praktičnega dela, s čimer se lahko pohvali pri vsakem izpitu doslej!

Tekst: Anita Andrenšek
Foto: Domen Grögl