Intervjuji

Njene barve: Ula Furlan

Ula je kreativni multipraktik: igralka, kolumnistka, voditeljica, urednica, novinarka, piarovka, diplomirana komunikologinja, po potrebi tudi producentka, predvsem pa vsestranska ustvarjalka. Svojo energičnost povezuje z električno roza, čeprav ji ni težko priznati, da vsakemu navalu energije tu in tam sledi tudi siva praznina. Zgovorna lepotica, iz katere bruha gejzir izbranega besedišča, je najsrečnejša, ko sede na letalo in gre raziskovat svet. Vmes pa se zadovolji tudi s kakšno avtomobilsko avanturo, kot je tista, ki jo je doživela pri snemanju oglasa za novi Škodin SUV, Karoq.

Oglas govori o samosvojih načinih, kako preživljati svoj čas, razbijanju rutine ... Tudi ti rada ubiraš povsem svoje poti?

Seveda! Sanjam o raziskovanju drugačnih okusov, kultur, krajev. Obožujem barvitost našega sveta in ljudi. Svet je postal tako naporen in hektičen, zato se mi zdi, da se je res treba usmeriti vase, spoznati, kaj želiš, in to uresničiti. Morda mi je bila prav zato filipinska avantura, ko sem skoraj štiri mesece poročala za oddajo Survivor, tako blizu. Živeli smo na odmaknjenih otokih, kjer govorijo popolnoma svoje jezike, živijo zelo preprosto življenje in ponekod celo še danes prakticirajo totemsko verovanje.

Kakšne avanture pa so te pričakale na snemanju Škodinega oglasa?

To snemanje je bilo zagotovo eno izmed bolj nepozabnih. Začeli smo že sredi noči, saj smo želeli ujeti jutranjo svetlobo v Bohinju. Jutro je bilo res mehko, čarobno. Že to, da se je prizor prebujanja odvijal v prtljažniku avtomobila, je bilo super in prav brez težav si predstavljam, da bi tudi v resnici prenočila v Karoqu. Poleg tega pa sem prvič doživela prisotnost srne na snemanju. Njen lastnik jo je imel zdresirano, da mu je sledila na vsakem koraku. Na koncu pa nas je ujela tako apokaliptična nevihta, da je deset močnih možakov držalo šotore, da ni odplaknilo vse tehnologije.

Kako pa si bila sploh izbrana?

Razpisan je bil kasting, a ker sem bila na morju, sem poslala svoj posnetek in bila izbrana. Zanimivo je, da v Slovenijo prihaja vedno več reklamnih produkcij. Raznolikost pokrajine omogoča najrazličnejše kulise, hkrati pa v Sloveniji dobijo cenovno ugodne in zelo utečene profesionalce.

"Zaljubljena sem!" je končno priznala. S katerimi aduti je Karoq osvojil Ulino srce? Oglejte si v videu spodaj!

 

Pa se Karoq tudi v resnici približa tvojim predstavam o idealnem avtomobilu?

Absolutno. Rada imam nekoliko višji avto, ki je prostoren, da lahko brez prostorske kombinatorike na hitro vržem vanj potovalke in grem na dolgo pot, ki me ne udari preveč po žepu. Sicer pa imam zelo rada prestavno ročico, ker se mi zdi, da imam s tem, ko spreminjanjam prestave, nadzor in se takrat počutim prav seksi.

Torej uživaš v vožnji ...
Vožnja me sprosti. Vedno sem uživala v vožnjah, še takrat, ko sva se z očetom veliko vozila na relaciji Nova Gorica–Ljubljana. Zdaj sama vozim že 15 let in ta čudovito zaprti prostor mi – razen ob 16. uri na ljubljanski obvoznici – predstavlja mini zatočišče, v katerem poslušam glasbo in si spiham možgane. Globoko cenim svoj čas, počitek, mir in občutek svobode gibanja. Z avtomobilom si pač mojster svojih odločitev in razporeditve časa.

Bi rekla, da je mobilnost danes nekaj povsem drugega kot nekoč in da je mladim dom vse bolj kar ves svet?
Vsekakor. Za mojo babico je bil na primer največji premik v življenju pot z Vrhnike v Ljubljano. Mladi pa nimamo ovir, zadržkov in strahov, še celo preveč nas stvari zanimajo. In zdi se mi super, da je tako, ker so koraki drugam lahko bolj drzni in izpolnjujoči. Z enim prenosnim računalnikom si lahko producent lastnega življenja. Sicer se služba in zasebno življenje s tem zlivata v eno, ampak vse bolj je jasno, da lahko delaš povsod.

Se tudi ti prepuščaš toku?

Spontanost ima pri meni pomembno mesto. Lepo je sicer imeti vizijo in cilje, ampak pričakovanja me velikokrat odnesejo v razočaranje. Če pustiš življenju, da diha sámo, se ti zgodijo stvari, ki jih nisi pričakoval: nova poznanstva, srečanja in izkušnje. Tako ali tako delam po tako zadušljivem urniku, da je sproščenost potem res blagodejna.

Je v družbi, ki na skrivaj pozdravlja povprečnost in sivino, težko ubirati svoje poti?

V medijskem svetu in na komercialnem prizorišču je še vedno veliko povprečnosti, marsikje vztrajamo pri proizvodih, vsebini, celo »podobi« izpred 15 let. Tu in tam se sicer zgodi ščepec drugačnosti, a potreba po ukalupljenju je še vedno prisotna. Zato je res treba poslušati sebe, čeprav ni nujno, da gre pri tem za blazno drznost. Tisti, ki te imajo radi, bodo s tabo vedno in povsod. Ampak tudi jaz še nisem čisto tam, kjer bi želela biti.

K sreči je svet tako velik, da lahko vsi najdemo svoj prostor in nehamo motiti drug drugega. Zato si želim še več potovati. In zato mi ogromno pomeni, ko pišem kolumne za Mično, saj sem pri tem lahko brez omejitev jaz. Podobno se najdem tudi v dobrem scenariju za gledališče in film, pri delu s kreativnimi ekipami, pri katerem se oblikujejo pomenljivi odnosi in globoki pogovori o knjigah, poeziji, življenju. Tako tudi osebnostno rastem.

»Ročno vgravirana verižica, ki mi jo je fant letos prinesel iz New Yorka, mi je zelo ljuba.« (Foto: Črt Piksi)

Kaj zate pomeni »biti drugačen« - vračati se k preprostosti, naravnosti?

Po naravi je vsak izmed nas edinstven, po naravi smo vsi drugačni. Siliti se biti drugačen pa je brez zveze, neiskreno. Sem pa prepričana, da se zdaj, ko je inflacija vsega, ko smo vsi lahko vse, zbujajo naše prvinskosti. Mislim, da se bomo vedno bolj posvečali svoji intuiciji in ne temu, čigav blog bomo brali, katero glasbo bomo poslušali. Prepričana sem, da prihaja čas, ko bo treba še bolj zašiliti svojo intuicijo in instinkt, ko bo koristno vklopiti filtre za prepoznavanje nas samih. In mislim, da bodo ljudje zato znali tudi vedno bolje prepoznavati kakovostno delo.

»Obožujem »odpiljene« nogavice, zadnje čase redno v koraku s Happy Socks in nogavicami Brlan.« (Foto: Osebni arhiv)

Kreativnosti imajo mnogi polna usta, a v resnici je originalnosti bolj malo. Kako jo prepoznaš ti?
Dobra kreativnost pač ni na prvo žogo. Kot bogat pridelek tudi ustvarjalnost vznikne le iz dobre, plodne osnove. »Žmohtna« ustvarjalnost se pač rodi iz vlaganja vase – branja, obiskovanja koncertov, vsega, kar zapolnjuje dušo, srce in možgane. Mene zato prepriča dobro ustvarjanje, če je podkrepljeno z znanjem, prepriča me človek, ki bere raznolike vsebine, hodi v gledališče, posluša glasbo, ker lahko le tako veliko znaš. Naš svet je bogat, samo izkoristiti je treba to bogastvo.

Čeprav te poznamo kot strastno in energično, je verjetno kdaj tudi tvoj svet siv, celo črn.
Seveda. Kot sem »all in«, sem lahko tudi »all out«. Kot se hitro, strastno in zagnano navdušim ter se v stvar potopim v celoti, sem tudi hitro razočarana, hitro mi zmanjka energije. Včasih sem hkrati maskerka, stilistka, producentka, novinarka in še montažerka. Tako dinamično spreminjam svoje vloge, da lahko svet hitro postane siv. Od napetosti in komunikacije sem pogosto izmozgana, dovolj imam ljudi, besed, premlevanja.

»Neskončno ljuba mi je dobra hrana, ki me lahko crklja solo ali pa je središče prijateljskega druženja. Obožujem te sodobne brunch bistro variante in zanje pridno praznim denarnico.« (Foto: Osebni arhiv)

In kako se spet napolniš?
Grem v mir narave in na zrak ali pa ležim na kavču, berem Murakamija in sem sama s sabo. Grem na suši ali jem tetino govejo juho. Se držim s fantom za roke, se crkljam in uživam v nežnosti. To je vse. Zelo preprosto, zelo neinstagramično.

Se ti zdi, da mehurček potvarjanja realnosti, idealnosti, popolnosti in vsesplošne presežnosti na družbenih omrežjih poka?
Ja, in upam, da bo kmalu dokončno počil, ta zatreskanost bo prej ali slej minila. Zaradi izmišljenih ali prenapihnjenih zgodb vzporednega digitalnega sveta, ki nimajo nobene povezave z realnostjo, smo ljudje vse bolj anksiozni. Ampak treba se je zavedati, da tudi ljudje, katerih življenje se zdi popolno, niso vedno električno roza – polni energije in volje, uspešni, brez težav. Poleg tega se mi zdi zelo pomembno, da živim življenje tudi po svoje, ne le po pravilih, in da lahko izrazim tisto, kar me zanima.

Je to, da si samostojna, samosvoja, da ti ni treba odgovarjati nikomur, razen sebi, tvoj največji uspeh v življenju?

Definitivno sem jaz največji uspeh mojega življenja. In mislim, da bi se moral vsak človek tako počutiti. Nobena družinska situacija ni rožnata. Sem otrok ločenih staršev, mlada sem izgubila očeta. V vsakem izmed nas je notranja bitka čustvovanja za obstoj, vsi smo malo ranjene dušice, ker smo, upam, čustvena bitja. Nikomur ni povsem lahko, ne glede na to, kako magično so videti naši profili na Instagramu. Vsi imamo svoje vozle, ki jih moramo razvozlati. Življenje je obenem izziv in nagrada.

Kaj je tvoja življenjska droga?

Vsekakor trenutek, ko dobro zaključim projekt, kar koli že je – film, gledališka predstava, oddaja. To so res naravne omame, pri katerih ni potrebe po šampanjcu.

Ampak vseeno bi si želela delati še kaj drugega, kajne?

Šla bi še v kak igralski tečaj in bi si poiskala še kak igralski izziv. Ampak moje največje sanje so potovati in pisati; uživam v ustvarjanju s svojimi besedami.

 

Katere spremembe v življenju ti je bilo najtežje sprejeti?

Pravzaprav še nikoli nisem ostro usekala po mizi, ker ultimativna strogost pri meni ne deluje najbolje. Sicer potrebujem roke oddaj, potrebujem neki okvir, a če sem v nekaj prisiljena, prej pobegnem, kot poslušam.

Kdaj, kje in s kom si ti najbolj ti?

Ko lahko sezujem visoke pete in se oblečem v kapucarja. S prijatelji, ko pijemo ledeni čaj v centru ali obiščemo koncert, s fantom, ko pleševa okoli štedilnika, in z mami, ker je pač mami. Cenim zelo preproste reči: ljubezen, spoštovanje, zaupanje, prijateljstvo. Zato so mi všeč ljudje, ki me ne bodo izdali, ampak mi bodo hkrati povedali resnico, predvsem pa ljudje, ki imajo pospravljen svoj ego.

Kako pa prepoznaš iskrene ljudi? Se ti zdi, da je tudi prepoznava iskrenosti tako hipna kot ljubezen na prvi pogled?

Ja, lahko jo prepoznaš tako. Velikokrat se je izkazalo, da moram bolj poslušati svoj instinkt. Preprosto se mi zdi, da zaznavamo, koga spustiti v svoj prostor in koga ne. V naši odnosih je veliko piarovskega nakladanja, naučenosti. Zato sem vedno bolj vesela, če me nekdo prosi za uslugo, kot da mi naklada, da nima denarja, da bi me plačal. Povejmo si, kako stvari stojijo, in če potrebujemo drug drugega, si to tudi iskreno povejmo. Navsezadnje je soodvisnost lahko nekaj lepega.


Tekst: Anja Leskovar
Foto: Miran Juršič
Ličenje in frizura Anara. Ula v oblačilih in obutvi Omara.