Življenje v slogu

Umetnost v koži

Na plaži, na ulici, na fotografijah, ki preplavljajo družbena omrežja: tudi ti vse pogosteje videvaš bolj ali manj razgaljene tetovaže? In opažaš, da se zanje odloča vedno več žensk? Imaš prav! Pred nekaj leti se je namreč zgodil dramatičen preobrat: prvič v zgodovini naj bi bilo v zahodnem svetu tetoviranih več žensk kot moških.

V Sloveniji se je podobno kot v svetu tetoviranje dvignilo kot feniks iz ognjenega pepela tabuiziranja, stigmatizacije in etiketiranja. Preporod kulture tetoviranja mnogi pripisujejo dvema zelo različnima vzrokoma. Med generacijo milenijcev, rojenih v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, vlada prava navdušenost nad tetovažami. Potetovirana naj bi jih bila že polovica! Nič čudnega: generacija, ki je zrasla ob resničnostnih šovih, kot je Miami Ink, visoko ceni izkazovanje drugačnosti in nadzora nad lastnim telesom. Na drugi strani pa se je tetoviranje v zadnjih desetletjih razvilo v izrazito svojstveno umetnost, in to na bistveno višjem nivoju kot kdaj koli prej.

»Če umetniško sliko obesim na zid, ne vem, zakaj je ne bi imela tudi na koži?« pravi Maša Zavolovšek, ki jo krasi več tetovaž. V tetovatorstvu je veliko svobodnega ustvarjanja, tetovatorji (in tetoviranci) so predrznejši, vse več je personaliziranih motivov z edinstveno zgodbo.

  • 100%kože ima potetovirane novozelandec Lucky Diamond Rich, najbolj tetovirani človek na svetu.
  • 69%tetovirancev ima najmanj dve tetovaži.
  • 71%staršev ne bi motilo, če bi učitelj njihovih otrok imel tetovažo.
  • 23%tetovirancem je žal, da imajo tetovažo.
  • 66%mam in 58 % očetov bi otrokom dovolilo tetovažo. *

Slika kot ogledalo življenja

Eden prvih, ki je novo umetniško smer v Sloveniji začel s papirja prenašati na kožo, je bil John The Tattooator, ki je odprl tudi prvi tetovatorski studio v Sloveniji. Danes so slovenski tetovatorji cenjeni tudi po svetu; omenjajo jih tuje revije, pobirajo mednarodne nagrade. Njihova unikatna umetniška dela so – verjetno zaradi svojih motivno neomejenih možnosti – nagovorila tudi ženske; v prvi vrsti mlajše, a vse bolj tudi starejše.

»Tetovatorske konvencije obiskuje vedno več žensk vseh starosti in profilov. Čez palec bi lahko celo rekel, da jih je v zadnjih letih bistveno več kot moških,« opaža Aleš Škapin, ki s kolegi organizira Slovensko tetovatorsko konvencijo. Tudi Simona Borštnar, ki s Sašom Dudičem v studiu Tavči Tattoo po mnenju mnogih ustvarja ene najboljših tetovaž izpod ženskih rok v Sloveniji, pritrjuje: »Večina mojih strank je žensk. Verjetno tudi zato, ker se posvečam predvsem barvnim tetovažam, ki jih ženske pogosteje izberejo.«

V Združenih državah Amerike je po podatkih iz leta 2015 potetoviranih 31 odstotkov žensk in »le« 27 odstotkov moških. Ženske se očitno v svoji koži počutijo vse bolje, vse samozavestnejše so, to počutje pa tudi družba vse bolj tolerira, če že ne navdušeno pozdravlja. Vloga skrbne gospodinje, zgledne žene in mamice ter marljive delavke pač ne izključuje vloge samozavestne, zanimive, predvsem pa samosvoje ženske. Vedno pa ni bilo tako: ženske zelo dolgo, celo globoko v 20. stoletje, niso imele niti pravice voliti, kaj šele, da bi njihova mnenja, želje in potrebe široko sprejemali.

Če te tetover zavrne, se mu zahvali

Moške tetovaže so bile (razen v določenih obdobjih in med določenimi sloji) vsaj sprejemljive, če ne že kar statusni simbol, medtem ko je bilo z dojemanjem ženskih tetovaž drugače. Na enem koncu sveta so bile simbol lepote, poguma in visokega socialnega statusa, na drugem izkaz lastnosti, ki ženskam po togih družbenih merilih niso pritikale. Na Japonskem so bile tetovaže tako recimo povezane s prostitutkami brezskrbne, uživaške subkulture »plavajočega sveta« (ukiyo). Negativne konotacije tetoviranosti so se z drobnimi koraki nalagale v neprebojne sloje stigmatizacije.


Morda tudi zato zahodni svet – razen tipičnih vojnih, vojaških in mornarskih tetovaž – v preteklosti ni izoblikoval svojega unikatnega tetovatorskega izraza, ampak si je motive vseskozi po delcih izposojal od kultur, ki so tradicijo tetovatorstva poznale že od nekdaj. Tako ne čudi, da je bila prav motivika zahodnjaške tetovaže najbolj na prepihu sprememb. Če si pred 20 leti lahko še izbiral motive iz kataloga, danes skoraj nihče, ki tetovatorstvo dojema kot umetnost, več ne izdeluje kalupnih podob.

Delež populacije s tetovažami v različnih starostnih obdobjih*:

  • Do 35 let: 47%
  • 36 do 50 let: 36%
  • 51 do 69 let: 13%
  • Starejši od 70 let: 10%

Nekateri motivi, kot so vrtnice, so večni, mnogi pa so bolj kratkega diha. Aleš Škapin s Slovenske tetovatorske konvencije pravi, da »je bila nekaj časa modna maorska simbolika, potem plemenski znaki, kitajske pismenke, lovilci sanj, peresa in znaki za neskončnost, v zadnjem času pa so modne potonike.« A ker gre za trende, ki predvsem skozi kanale družbenih omrežij pridejo nenadoma in podobno hitro tudi izginejo, jih nekateri tetovatorski studii, tudi Tavči Tattoo, praviloma odsvetujejo ali pa tetoviranje celo odklonijo.

Tetovatorjeva zavrnitev morda sprva boli, a dovolj zgovorno je že dejstvo, da je prekrivanje zastarelih tetovaž, ki se jih tetovirani sramujejo, vse pogostejše. Skoraj četrtini tetoviranih je namreč žal, da so se odločili za trajno poslikavo telesa. »Razen izjemoma zato s Sašom zavrneva tetovaže na zelo vidnih, izpostavljenih mestih, denimo na dlani, ušesu ali vratu. Mnogi namreč ne pomislijo, kako jih bo vidna tetovaža ovirala v socialnem in profesionalnem življenju,« pravi Simona.

Maša Zavolovšek, ki dela kot medicinska sestra, kljub temu nekoliko presenečena ugotavlja, da še ni doživela s predsodki zaznamovanih komentarjev. »Mnogi pacienti pod kratkim rokavom zaslutijo tetovažo in jo želijo videti, občudujejo jo, ampak verjetno zato, ker je čista umetnina,« se ponosno zasmeji.

Kako se počutijo tetoviranci?*:

  • Seksi: 33%
  • Privlačni: 32%
  • Uporniški: 27%
  • Poduhovljeni: 20%
  • Inteligentni: 13%
  • Spoštovani: 13%
  • Lažje zaposljivi: 10%
  • Zdravi: 9%

Rojstvo in smrt tabuja

Tabu predvsem ženske tetovaže se je krepil vse od začetkov, pred 150 leti pa je nastopilo verjetno »najtemnejše« stoletje. Ko so tetoviranke začele nastopati kot cirkuška atrakcija, je stigmatiziranost dosegla vrelišče. Viktorijanski modni trend, ki je ženskam narekoval tetoviranje imen svojih mož z okrasnimi elementi, je zato skoraj čez noč zamrl. Tetovirane ženske so bolj kot kdajkoli prej začeli povezovati z zabavljaško plehkostjo. Tabu je bil dokončno rojen.

Celo stoletje je tako vztrajalo mnenje, da je tetoviranje rezervirano za najrazličnejše odpadniške, anarhistične, tolpaške in druge subkulture, medtem ko je danes lahko že povsem sprejemljivo, če si tetovažo omislijo babice, študentke, mame in žene. »Opažam pa, da me zaradi mojih tetovaž veliko ljudi dojema kot »badass« žensko, kar samo po sebi niti ni tako slabo,« opaža študentka likovne pedagogike Ines Žarki in meni, da tetovirane ženske, predvsem tiste z velikimi tetovažami, družba vedno bolj sprejema.

Ne pa še povsem. Kepa predsodkov se je valila dovolj dolgo, da se še ni povsem odtajala. Tabuji v pregovorno tolerantni zahodni družbi še vedno opletajo s svojim repom. Leta 1999 so pri Mattelu izdelali tetovirano punčko Barbie, a so jo morali zaradi protestov staršev kmalu umakniti iz prodaje.

Čas očitno še ni bil pravi, vse bolj pa se zdi, da bi morda čez kakšno desetletje lahko ponovno preizkusili toleranco mladih staršev. Raziskava The Harris Poll je namreč nedavno pokazala široko sprejemanje tetovirancev: 86 odstotkov vprašanih sprejema tetovirane atlete, kar 62 odstotkov pa tudi tetovirane zdravnike. Ta toleranca se sicer bistveno zmanjšuje z višanjem starosti vprašanega, a so – morda presenetljivo – ženske celo za odtenek tolerantnejše kot moški.



Skrben premislek za trajno zadovoljstvo

Tudi zaradi še ne povsem razkajenega pridiha stigme, predvsem pa zaradi tetoviranca samega vsi tetovatorji poudarjajo skrben in poglobljen razmislek pred končno odločitvijo za tetovažo. »Naloga tetovatorja je, da pomene, ki jih želi tetoviranec združiti v tetovažo, poveže z rdečo nitjo. Vsak človek je poseben in zasluži nekaj povsem svojega. Zato pozdravljam izvirne ideje, ko si na primer starš ne da vtetovirati imena otroka, ampak recimo njegovo prvo risbico,« pravi Simona Borštnar, ki izdeluje le unikatne tetovaže in ne replik znanih motivov.

Ker je koža živ organ, ki se preobraža, je največ pomislekov razumljivo povezanih z njo. Na dan koža s svoje površine »odvrže« milijon mrtvih celic, ki se sicer sproti obnavljajo, a s starostjo vse počasneje. Toda staranje kože, ki je pomislek mnogih, po mnenju sogovornic ni smiseln. Seveda se ta z leti povesi in izgubi prožnost, a za nekoga, ki si poslikavo želi, to ne bi smelo biti ovira.



Koliko odraslih sprejema tetovirance naslednjih poklicev:

Atlet: 86%

Nepremičninski agent: 68%

Učitelj: 59%

Kuhar: 78%

Bankir: 64%

Sodnik: 59%

Policist: 70%

Zdravnik: 62%

Predsedniški kandidat: 58%


*Vir: The Harris Poll, 2016, podatki veljajo za ZDA

Tudi bledenje tetovaže je povsem naraven proces. Če tetovator uporablja kakovostne barve in že pri izdelavi pazi na poudarjene linije in senčenja, začne barva bledeti šele po 15 letih, pa še to predvsem v svetlih barvnih delih. Ženske se nekoliko pogosteje ustavijo pri misli na kasnejšo nosečnost, pri kateri lahko strije poškodujejo tetovažo, a tudi to se da popraviti z manjšimi korekcijami.

Za večino ni ovira niti bolečina. Ta ni zanemarljiva in je lahko pri ženskah med menstrualnim ciklom, ko je koža občutljivejša, še intenzivnejša. Tetoverska igla vbode v kožo tudi do 300.000-krat na minuto, kar je najbolj boleče na predelih, kjer je kost tik pod površjem, na primer na nartu in rebrih.

Odločitev za tetovažo je trajna. Življenje je lahko po velikem dnevu neprimerno bolj izpolnjeno, lahko pa je tudi polno obžalovanj in nezadovoljstva. V imenu lastnega miru je tako najbolj smiselno, da je dokončni »da« utemeljen, predvsem pa navdušen in samozavesten.